KAJ SO KOREKTURNI FAKTORJI?
Namen korekturnih faktorjev je izenačitev vpliva lege stanovanja s katerim se doseže pravičnejša delitev porabniških deležev rabe toplote v posameznem stanovanju. Tako se etažnim lastnikom ustrezno prilagodi delež rabe toplote glede na položaj in lego posameznega dela stavbe – stanovanja.
V večstanovanjski stavbi ima vsako stanovanje različne toplotne izgube ali potrebo po toploti za ogrevanje. Te izgube so odvisne od površine zunanjih konstrukcij (zunanje stene, tla, strop, okna), toplotnih značilnosti konstrukcij ter od lege oziroma položaja stanovanja v stavbi.
Namreč stanovanja v kleti, pritličju ali pod podstrešjem, imajo bistveno višje toplotne izgube od stanovanj v vmesnih etažah. Prav tako tudi krajna stanovanja (z dvema ali več zunanjimi stenami) imajo večje toplotne izgube.
ZAKONODAJNA OBVEZNOST
Korekturni faktorji so obvezni za stavbe z najmanj štirimi posameznimi deli, ki se oskrbujejo s toploto za ogrevanje s skupnim (centralnim) sistemom ogrevanja.
Izdelava korekturnih faktorjev je predpisana s strani Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli.
Korekturne faktorje je skladno s Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov treba določiti najkasneje do 1.1.2025 ali ob izvedbi posegov na toplotnem ovoju stavbe.
OBVEZNOST TUDI OB ENERGETSKI PRENOVI
Energetska prenova posameznih sklopov toplotnega ovoja stavbe ima vpliv tudi na vrednost korekturnih faktorjev.
Namreč z energetsko prenovo konstrukcij toplotnega ovoja stavbe pride do prerazporeditve toplotnih tokov med toplotnim ovojem stavbe in zunanjostjo.
Posledično moramo korekturne faktorje obvezno ponovno določiti v primeru energetske prenove toplotnega ovoja stavbe: prenova fasade, strehe, stropa kleti, stavbnega pohištva (okna, vrata, svetlobniki) in drugih konstrukcij.
KAKO SE DOLOČIJO KOREKTURNI FAKTORJI?
Za strokovno in pravilno določitev korekturnih faktorjev se opravi preliminarni energetski pregled stavbe:
- Izvedba natančnega ogleda posameznih delov stavbe (stanovanj) ter primerjava z dosegljivo tehnično dokumentacijo (gradbeni načrti), da preverimo ali je prišlo morebiti do odstopanj v gradnji.
- Natančna analiza dosegljive projektne dokumentacije: glavni projekt arhitekturnega dela (PZI, PID).
- Pogovor s kontaktno osebo naročnika in posameznimi etažnimi lastniki glede specifik stavbe (npr.: različne debeline izolacije, položaj kleti, toplotne postaje).
Korekturni faktor za vsak posamezni del stavbe se izračuna tako, da se najprej izračunajo celotne toplotne izgube posameznega stanovanja. Tako preračunane toplotne izgube se primerjajo s toplotnimi izgubami referenčnega stanovanja v stavbi – torej stanovanja z najmanjšo vrednostjo toplotnih izgub.
Stanovanje, ki ima najmanjše toplotne izgube (najboljša izhodiščna lega v stavbi), ima korekturni faktor 1. Torej, odčitana vrednost iz delilnika se bo pomnožila z 1, kar pomeni, da pri stanovanju ni nobene korekture – obračunajo se vse odčitane enote iz merilne naprave. Preostala stanovanja, ki imajo slabšo izhodiščno lego oz. večje toplotne izgube, pa imajo višjo korekcijo oziroma faktor med 0 in 1 (npr. 0,6885).
Torej stanovanje z najmanjšimi toplotnimi izgubami (torej z najbolj učinkovito lego) ima vedno faktor 1. Stanovanje z največjimi toplotnimi izgubami (torej z najmanj učinkovito lego) pa ima vedno najnižji faktor (npr. 0,4855).
NAŠE REFERENCE
