V večstanovanjski stavbi ima vsako stanovanje različne toplotne izgube, ki so odvisne od površine zunanjih konstrukcij (zunanje stene, tla, strop), od toplotnih karakteristik konstrukcij ter od lege oziroma položaja stanovanja v stavbi.
Namreč stanovanja v kleti, pritličju ali pod podstrešjem, imajo bistveno višje potrebe po toploti za ogrevanje od stanovanj v vmesnih etažah. Prav tako tudi krajna stanovanja (z dvemi ali več zunanjimi stenami) imajo večje potrebe po toploti za ogrevanje kot vmesna stanovanja, ki imajo le eno zunanjo steno.
Z ustrezno določitvijo korekturnih faktorjev se tovrstni vpliv lege stanovanja izniči in doseže pravičnejša delitev porabniških deležev porabljene toplote v posameznem stanovanju.
ZAKONODAJNA OBVEZNOST
Korekturni faktorji so obvezni za stavbe z najmanj štirimi posameznimi deli, ki se oskrbujejo s toploto za ogrevanje s skupnim (centralnim) sistemom ogrevanja.
Izdelava korekturnih faktorjev je predpisana s strani Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Uradni list RS, št. 82/15 in 61/16). Podlaga za določitev korekturnih faktorjev so celotne toplotne izgube posameznih delov stavbe (stanovanj), ki so določene na podlagi Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES) in Pravilnika o metodologiji izdelave in izdaji energetskih izkaznic stavb.
Energetska prenova posameznih sklopov toplotnega ovoja stavbe ima zaradi zmanjšanih in prerazporejenih količin toplotnih tokov med toplotnim ovojem in zunanjostjo vpliv tudi na vrednost korekturnih faktorjev. Posledično moramo korekturne faktorje obvezno ponovno določiti v primeru izvedbe posegov na toplotnem ovoju stavbe: zamenjava oken, energetska prenova fasade, strehe, stropa kleti in drugih konstrukcij.
Korekturne faktorje je tako treba določiti ob izvedbi posegov na toplotnem ovoju stavbe ali najkasneje do 1.1.2025.
KAKO SE DOLOČIJO KOREKTURNI FAKTORJI
Za strokovno in pravilno določitev korekturnih faktorjev se opravi preliminarni energetski pregled stavbe:
- Izvedba natančnega ogleda posameznih delov stavbe (stanovanj) ter primerjava z dosegljivo tehnično dokumentacijo (gradbeni načrti).
- Natančna analiza dosegljive projektne dokumentacije: glavni projekt arhitekturnega dela (PZI).
- Pogovor s kontaktno osebo naročnika in posameznimi etažnimi lastniki glede specifik stavbe in glede obravnavane problematike-
Korekturni faktor za vsak posamezni del stavbe se izračuna tako, da se toplotne izgube posameznega stanovanja preračunajo na enoto ogrevane površine (m2). Tako preračunane toplotne izgube se primerjajo s toplotnimi izgubami referenčnega stanovanja v stavbi – stanovanje z najmanjšo vrednostjo toplotnih izgub.
Stanovanje, ki ima najmanjšo potrebo po toploti za ogrevanje na enoto ogrevane površine (najboljša izhodiščna lega v stavbi) ima korekturni faktor 1. Torej, odčitana vrednost iz delilnika se bo pomnožila z 1, kar pomeni, da pri stanovanju ni nobene korekture – obračunajo se vse odčitane enote iz merilne naprave. Preostala stanovanja, ki imajo slabšo izhodiščno lego oz. večjo potrebo po toploti, pa imajo višjo korekcijo oziroma faktor med 0 in 1 (recimo 0,6885).
Torej stanovanje z najmanjšimi toplotnimi izgubami ima vedno faktor 1 (stanovanje z najbolj učinkovito lego). Stanovanje z največjimi toplotnimi izgubami pa ima recimo faktor 0,4855 (stanovanje z najmanj učinkovito lego).
NAŠE REFERENCE
